Fasade so močno obremenjen del zgradbe in zato podvržene stalnemu omočenju, kemikalijam v dežju, biološkim dejavnikom, temperaturnim spremembam in mehanskim poškodbam. Zaključni sloji estetsko zaključujejo arhitekturo objekta in so prvi ter najbolj obremenjeni del fasadnega sistema, saj so izpostavljeni nenehnim vplivom iz okolja.
Primarna naloga zaključnih slojev je trajna zaščita pred neugodnimi vremenskimi vplivi in preprečevanje vdora vlage, ki bi povzročila propadanje jedra fasadnega sistema in gradbene konstrukcije. Sekundarna in v zadnjem času vse bolj izpostavljena pa je estetska funkcija, ki jo z barvnimi variacijami omogočajo novodobni tankoslojni zaključni sloji.
Splošno o zaključnih slojih in ometih
Zaradi neposredne povezanosti so zaključni sloji odvisni od kvalitete podlage, na katero so nanešeni. Zaključni sloji so prilepljeni na podlago skozi kombinacijo absorbcije in mehanske vezave, kar pomeni, da se tudi gibljejo z njo. Nedokončan proces sušenja v armirnem sloju ima za posledico krčenje podlage in lahko povzroči razpoke na zaključnem sloju.
Weber v svojem programu ponuja 5 različnih vrst weberpas fasadnih tankoslojnih zaključnih slojev oz. ometov. Njihove specifične razlike določajo uporabo v posameznem fasadnem sistemu. weber.pas zaključni sloji se razlikujejo po:
-
sestavi,
-
paroprepustnosti,
-
hidrofobnosti,
-
koeficientu barvne obstojnosti,
-
elastičnosti in trdnosti,
-
številu barvnih odtenkov,
-
vezavi na podlago,
-
občutljivosti na vremenske pogoje ob izdelavi,
-
možnosti izdelave v mejnem temperaturnem območju nad 0 stopinj °C.
Fasadni zaključni sloji oz. ometi morajo zagotavljati:
-
nizko w vrednost - koeficient navzemanja vlage (pod 0,5kg/m2 v 24 urah), s čimer preprečujejo navlaževanje ostalih komponent v sitemu,
-
nizko µ vrednost - keoficient paroprepustnosti, ki pomeni oviro prehodu vodne pare in povzroča kondenzacijo vlage pod zaključnim slojem,
-
nizko SD vrednost - ovira za prehod vodne pare relativno na debelino zaključnega sloja in predstavlja ekvivalentno debelino zraka z enako upornostjo.
|
µ vrednost - paroprepustnost |
SD vrednost |
w vrednost - |
|
|---|---|---|---|
| 90 | 0,135 |
< 0,05 kg/m2 |
|
| 45 |
0,068 |
< 0,05 kg/m2 |
|
|
40 |
0,060 |
< 0,05 kg/m2 |
|
| weberpas topDry | 40 | 0,060 |
< 0,2 kg/m2 |
| weberpas SiLSi | 45 | 0,068 | < 0,10 kg/m2 |
| webermin tankoslojni | 10 | 0,015 |
< 0,5 kg/m2 |
| webermin debeloslojni | 10 | 0,015 |
< 0,5 kg/m2 |
Pri zaključnih slojih dosegamo razlike tudi pri strukturi in izgledu. Granulacije 1 mm, 1,5 mm, 2 mm in 3 mm so možne v zaribani (glajeni) strukturi, 2 mm in 3 mm pa tudi v žlebičasti (strukturirani).
Vrste fasadnih zaključnih slojev oz. ometov
Tankoslojni zaključni sloji so sestavljeni iz različne granulacije peskov in veziv, ki določajo njihove lastnosti in pigmenta. V grobem ločimo tri vrste zaključnih slojev (akrilni, silikatni, silikonski) in njihove variacije.
Akrilni zaključni sloj
Na trgu so se kot prvi pojavili akrilni zaključni sloji, ki so pomenili revolucijo v izdelavi fasade. Akrilno vezivo je v primerjavi z apneno-cementnimi zaključnimi sloji dovoljevalo enostavno aplikacijo, vodoodbojnost in relativno dobro barvno obstojnost. Prednost akrilnih zaključnih slojev je v neomejenem število barvnih odtenkov. V akrilne zaključne sloje lahko dodamo pospeševalce sušenja, kar je zlasti pomembno pri izdelavi zaključnih slojev v mrzlih dneh.
Silikatni zaključni sloji
Naslednja generacija silikatnih zaključnih slojev je z vezivom iz kalijevega vodnega stekla in kemično reakcijo (silifikacijo) pomenila izredno močno vezavo s podlago in povečala paroprepustnost. Rezultat izparevanja in strjevanja kisline v kalcijev silikat je mrežna struktura s podobno sposobnostjo raztezanja kot armirni sloj iz mineralne podlage. V silikatnih zaključnih slojih se lahko izdela le odtenke, kjer se pH pigmenta ujema s pH bazo silikatnega zaključnega sloja, kar pomeni, da smo omejeni pri številu odtenkov. Njegova prednost je povečana naravna odpornost na alge in plesni, zaradi pH, ki je višji od akrilnih zaključnih slojev.
Silikonski zaključni sloji
Zadnji so se na trgu pojavili silikonski zaključni sloji, katerih prednost je elastičnost, mikroporoznost, vodoodbojnost, barvna obstojnost in odpornost na druge vplive iz okolja. Zaključni sloji izredno dobro prenašajo napetosti na fasadni površini, ki se dogajajo zaradi temperaturnih sprememb, in preprečujejo nastanek lasastih razpok.
Silikatno-Silikonski in Silikonsko-Akrilni zaključni sloji
Kombiniranje silikonsko - silikatnih veziv (weberpas extraClean, weberpas SiLSi) ali silikonsko - akrilnih veziv (weberpas Trend) v zaključni sloj združuje lastnosti in prednosti vseh uporabljenih tehnologij. Silikatno - silikonski zaključni sloji prinašajo optimalno mešanico paroprepustnosti in hidrofobnosti. Prednost akrilno - silikonskih variacij pa je v neomejenem številu barv ob visoki paroprepustnosti ometa.
Mineralni tankoslojni zaključni sloji
Mineralni zaključni sloji so se v debeloslojni različici “praskani terranovi” pojavili pred 100 leti. Njihove lastnosti so ob pravilni izvedbi fasadam zagotavljale dolgotrajno lepoto in učinkovito obrambo pred vplivi iz okolja. Tankoslojni mineralni ometi so industrijsko pripravljene suhe mešanice apna, cementa in različnih peskov. Vsebovano apno z viokim Ph v času zorenja (približno 20 let) naravno zavira razvoj alg in plesni na površini. Mineralne tankoslojne omete odlikuje visoka paroprepustnost in enostavna izdelava. Njihova lastnost - hidrofilnost pa prispeva k uravnavanju vlažnosti ometa z vlažnostjo v okolju. Mineralni omet z velikim številom kapilar kapljico ujete vode razporedi po površini in tako pospeši sušenje. Suha fasada pa je pogoj za čistost in manj dovzetna za razvoj alg in plesni.
Termične obremenitve fasadnih zaključnih slojev
Zavedati se moramo, da z vgradnjo intenzivnih odtenkov hkrati vplivamo tudi na termično obremenitev zaključnega sloja. Kvaliteta zaključnega sloja je torej z izbiro intenzivnejših odtenkov še veliko bolj pomembna. Barve zaključnih slojev pa so pomemben dejavnik pri izbiri.
Temnejši barvni odtenki vpijajo več toplote kot svetlejši, kar lahko privede do večjih napetosti v fasadi zaradi sončne pripeke podnevi in ohladitve ponoči (kakor tudi podnevi zaradi nenadnega dežja). Zato ne priporočamo uporabe temnih in intenzivnih barvnih odtenkov pri sistemih toplotne izolacije fasad.
Indeks odboja svetlobe (HBW) ne priporočamo:
- manjši od 25 pri zaključnih slojih na osnovi umetnih smol (akrilni zaključni sloji),
- manjši od 30 pri zaključnih slojih na mineralni, silikatni in silikonski osnovi.
Indeks odboja svetlobe je stopnja odsevanja barvnega odtenka med črno (= 0) in belo točko (= 100). Ta referenčna vrednost izraža različne barvne odklone od temne do najsvetleše točke. Večja vrednost pomeni svetlejši barvni odtenek. Uporaba temnejših in intenzivnejših barvnih odtenkov je možna, če ne zavzemajo več kot 10 % fasadne površine. Lahko se jih uporablja tudi za izdelavo dekorativnih elementov.
Barva in zaznavanje zaključnega sloja
Zaznavanje in dojemanje barv je zelo individualno. Poleg tega vplivajo na dojemanje barvnih odtenkov še naslednji faktorji:
Granulacija in struktura zaključnega sloja
Na dojemanje barvnega odtenka vpliva tudi struktura zaključnega sloja. Različna struktura podlage povzroča različen odboj svetlobe, kar se odraža v barvnem odtenku. Zaključni sloji z večjo granulacijo peskov optično delujejo temneši kot tisti s peski manjše granulacije. To je posledica senc in razbrazdanosti zaključnega sloja.
Zorni kot in oddaljenost objekta
Zgradbe zaznavamo v odvisnosti od njihove okolice in aktualnega izgleda. Strukturo fasadne površine in barvne odtenke lahko glede na oddaljenost zornega kota različno zaznavamo. Barva iste fasadne površine je vidna iz oddaljenosti v drugačnem barvnem odtenku kot od blizu. Enako velja za različne fasadne detajle.
Svetloba in okolica
Svetloba vpliva na kakovost barvnega odtenka, njegovo spreminjanje in dojemanje. Vrsta svetlobe, njena intenzivnost, njeno spreminjanje in gibanje preko dneva vplivajo na dojemanje barvnih odtenkov.
Zaznavanje barvnih odtenkov je odvisno tudi od umestitve objekta v prostor in okolico, ki ga obdaja. Objekti, obdani z zeleno naravo, reflektirajo in odbijajo zeleni ton. Na svetlejših podlagah lahko pride do zelenega učinka okolice in navidezne spremembe barvnega tona fasade - optične prevare.