Klasifikacija lepil za keramiko

Klasifikacija lepil za keramiko

 

Lepila za keramiko so razvrščena v razrede glede na svoje zmogljivosti in specifične tehnične lastnosti. Te so opredeljene in označene z z razpoznavnimi znaki, ki opredeljujejo določeno lastnost.

Vrste lepil po standardu SIST EN 12004:2002

C
Cementno lepilo Pred uporabo se lepilo samo zmeša z vodo.
D
Disperzijsko lepilo Mešanica organskega veziva v obliki  odne polimerne disperzije, organskih dodatkov in mineralnih polnil, ki je pripravljena za uporabo.
R
Lepilo na osnovi umetnih smol Mešanica umetne smole, mineralnih polnil in organskih dodatkov, ki strjuje na podlagi kemične reakcije in je v enokomponentni ali večkomponentni obliki.

 

Vsa lepila imajo lahko različne razrede in neobvezne značilnosti. Oznake v skladu standardom so naslednje:

1   običajno lepilo,
2   izboljšano lepilo,
F   hitrovezoče lepilo,
T   lepilo z zmanjšanim zdrsom,
E   lepilo s podaljšanim odprtim časom za izboljšana  
     cementna in izboljšana disperzijska lepila.

O   toga cementna lepila 
S   izboljšana deformabilnost kot pri EN 12002
     S1 ≥ 2,5 milimetra < 5 milimetrov - prilagodljiva (fleksibilna) cementna lepila       
     S2 ≥ 5 milimetrov  - visoko prilagodljiva (fleksibilna) cementna lepila

Na primer lepilo razreda C2FT je cementno, izboljšano, hitro vezoče lepilo z odpornostjo proti lezenju (na vertikalnih površinah), medtem ko je lepilo razreda D2E disperzijsko in izboljšano lepilo s podaljšanim odprtim časom.